Glavna misel, ki je izšla z nedavnega srečanja slovenskega zunanjega ministra Cerarja s predsednikom deželne vlade Fedrigo, je bila dokaj enostavna: Slovenci v Italiji moramo imeti enotne predloge, ko gre za pomembna vsemanjšinska vprašanja.
Drugo misel pa je Slovenija namenila naši deželi in tudi rimskim predstavnikom oblasti. Ni dobro spreminjati manjšinske zakonodaje, če se pri tem ne upošteva mnenje slovenske narodne skupnosti. Spremembe pa nikakor ne smejo nižati ravni doslej uveljavljenih pravic. To tudi piše v samem zaščitnem zakonu.

V zadnjih tednih je bilo kar nekaj negativnih pobud, ki neposredno zadevajo našo narodno skupnost.
Naj omenim predlog spremembe zaščitnega zakona poslanca stranke Forza Italia Novellija, ki želi negativno preštevanje manjšine v smislu: manj vas je, manj denarja in pravic vam damo.

Nad poslančevo pobudo se ne bi veljalo pretirano razburjati, saj je Novelli znan po tem, da je svoj politični kapital investiral v sovražen odnos do naše skupnosti, predvsem do Slovencev na Videnskem. Verjetno je sam v težavah, saj si mora poiskati kako primernejšo stranko za bodoče politično preživetje, saj mu vedno šibkejša Forza Italia tega ne zagotavlja.

Bolj pa zaskrblja pobuda deželne vlade, ki hoče z zakonom deliti slovenske in narečne govorce v Benečiji in jih postaviti v dve različni ‘kletki’, pardon, registra. Jasno je, da je pobudo za tako potezo deželna vlada dobila od nam vsem dobro znanih domačinov, ki se sicer nimajo za Slovence, radi pa bi imeli denar, ki je zakonsko namenjen Slovencem.
V teh dneh smo sledili različnim izjavam, ocenam in kritikam ali pohvalam glede zakonskega predloga, o katerem naj bi ta teden razpravljali in odločali v deželnem svetu.
s prve strani

Z naše strani pričakujemo, da bo deželni odbornik za manjšinska vprašanja Roberti sprejel predloge članov Deželne posvetovalne komisije za slovensko manjšino in spremenil zakonsko besedilo. Kako? Možnosti je več. Lahko bi na primer za tiste, ki se zavzemajo za narečja in se nimajo za Slovence, Dežela FJK namenila sredstva iz svojih skladov, ne pa iz postavk državnega oziroma deželnega zaščitnega zakona.
S tem bi ustregli demokratičnemu načelu, da nikomur ne moreš vsiliti, kaj se z narodnega in jezikovnega vidika čuti, obenem pa mu daš možnost, da se organizira in se na podlagi zakonov in pravilnikov poteguje za potrebna sredstva. Če jih dobi, pa je potrebno tudi preveriti, ali jih je res namensko uporabil.

Če pa bo Dežela vztrajala pri zdajšnjem besedilu, se bodo dobri odnosi med našo narodno skupnostjo in deželno upravo verjetno skrhali, sledile bodo polemike in kritike in tudi Slovenija bo prisiljena »vstopiti v igro«. Se to splača narediti, samo zato da se zadovolji potrebi tistih, ki za nobeno ceno nočejo biti Slovenci, čeravno to so, saj govorijo v narečjih, ki so izraz slovenskega knjižnega jezika? Če pa jih je sram biti Slovenci, potem je to druga zgodba in ne razumem, zakaj bi morali biti celo finančno nagrajeni. (r.p.)