Včeraj sta minili dve leti od tistega 13. julija 2020, ki se je zapisal v zgodovino našega širšega obmejnega prostora. Tistega dne smo bili priča dogodkoma, ki sta med seboj povezana in pomenita določeno prelomnico. Nesporno je, da je prišlo po obisku obeh predsednikov v Narodnem domu in v Bazovici do marsikatere pozitivne spremembe v odnosu do naše skupnosti. Pozitiven premik res ne briše vsega še nedorečenega in neuresničenega glede samega zaščitnega zakona in odnosa italijanskih državnih ter krajevnih institucij do naše narodne skupnosti. Storjen pa je bil velik korak, ki bo v naslednjih letih sprožil marsikatero pozitivno dejanje.
Zadnji v vrsti spodbudnih signalov je vsekakor sklep vodstva tržaškega konservatorija Tartini, ki je veljal za nacional(istič)no naravnano glasbeno ustanovo, da v statut vključi tudi slovensko stvarnost. Ne gre za obrobni dogodek, saj se uokvirja v tisto pozitivno ozračje, ki ga optimisti čutimo že danes, skeptiki pa še ne. Prepričan sem, da čas dela za vse tiste, ki se dnevno trudijo za kulturo dialoga, strpnega sožitja in pozitivnega pogleda v bodočnost.
Tudi v naših vrstah bomo morali spremeniti določene koordinate. Poenostavljeno povedano, pomeni to, da bomo morali iskati prijatelje in sogovornike v širši skupnosti in si med sabo bolj zaupati. To velja tudi za odnose med Italijo in Slovenijo. Večkrat smo težili k iskanju sovražnika in smo izpostavljali predvsem našo razžaljenost in ponižanost. Čas je, da se vse bolj prepričamo, da biti Slovenec v Italiji, pomeni predstavljati dodano vrednost. Tudi to sta nam pred dvema letoma sporočila predsednika Mattarella in Pahor.
(r.p.)