Slovenska narečja v Benečiji: poiščimo primerno rešitev

Moram priznati, da postaja vprašanje slovenskih narečij na Videnskem vse bolj zapleteno in skrivnostno, saj se dobršen del dogajanja odvija v zakulisju in daleč od javnosti. Kljub temu prihajajo na dan informacije, ki jasno dokazujejo, da deluje nam znana režija z jasnim načrtom: ustvariti zmedo in nove napetosti ob vprašanju, ki je v teh dolinah prisotno že nekaj desetletij. Ni slučaj niti, da se je polemika sprožila v času, ko na vseh ravneh vladajo desno-sredinske opcije, ki so še vedno, razen častnih izjem, mlačne do slovenskega vprašanja.
Gremo k stvari. Na dan, ko je deželni odbornik Roberti sklical omizje med predstavniki naših krovnih organizacij, društvi, ki zagovarjajo stališče, da so “comunità autoctone slave di nazionalità italiana”, in tremi deželnimi svetniki (povabljeni so bili Gabrovec, Slokar in Sibau), so predstavniki društev “Associazione Forum per la Slavia”, “Associazione Slavia Friulana nel Mondo”, “Istituto Slavia Viva”, “Circolo culturale 100xcento”, “Pro Loco Stregna”, “Associazione Identità e Tutela Val Resia”, in “Gruppo esploratori e lavoratori Grotte di Villanova” pisali deželnemu odborniku Robertiju in v vednost predsedniku ter podpredsedniku deželne vlade Fedrigi in Riccardiju, deželnima svetnikoma Francu Mattiussiju in Giuseppeju Sibauu ter poslancu Roberto Novelliju in jih obvestili, da se omizja ne bodo udeležili. Razlog za njihovo odsotnost naj bi bili močni pritiski, ki so se v zadnjem času pojavili v javnosti proti njihovemu “prizadevanju v bran narečnim govorcem italijanske narodnosti”. Odborniku se sicer zahvaljujejo za njegovo podporo “nediščini”, “po našen”, “naši šprahi” in “rozejanščini”. Ob tem pa tudi dodajajo, da ne želijo soočanja z drugimi, dokler njihove krajevne govorice ne bodo celovito (z zakonom?) priznane. Njihovo nasprotovanje je namenjeno tudi predstavnikom Republike Slovenije, ki naj – tudi zaradi principa suverenosti – ne bi bili kvalificirani sogovorniki. Za nekatere je očitno napočil čas, da se zadeva reši “primerno” in zakonsko, kot beremo v dopisu deželnemu odborniku. Na srečanju z Robertijem so predstavniki slovenskih organizacij podali nekaj predlogov, kako bi lahko rešili vprašanje, ki zna zadobiti tudi večje razsežnosti. Zaradi odsotnosti predstavnikov zgoraj omenjenih organizacij je deželni odbornik napovedal novo srečanje enkrat sredi julija.
Skratka, zgodba se nadaljuje. Kako naprej, je vprašanje, ki zadeva tudi našo skupnost in njeno organizirano stvarnost, in to še zlasti na Videnskem. Razmisliti moramo, če lahko problem rešimo tako, da spremenimo deželni zakon za Slovence, ali če bi bilo boljše poiskati kako drugo možnost, da ne bi prišlo do znižanja nivoja zaščite in da bi ohranili dostojanstvo našega jezika in beneških narečnih oblik. Verjetno bi morali deželnim sogovornikom predlagati, da celotno zadevo prepustijo stroki, ki je sicer doslej vedno zagovarjala stališče, da so beneška narečja izraz slovenskega jezika. Glede slovenske ali italijanske narodnosti pa gre za vprašanje posameznika in nihče ne osporava tem izbiram, saj tudi sam zaščitni zakon govori o jezikovni, ne pa o narodni manjšini. Če je pa za vsem tem le želja po finančnih sredstvih, potem naj se poišče možna rešitev, a ne v okviru deželnega zaščitnega zakona, ki je namenjen slovenski skupnosti. V 22. členu tega zakona so namreč predvideni prispevki za rezijanščino in jezikovne variante Kanalske, Nadiških in Terskih dolin. Nikjer pa ne piše, da omenjene jezikovne različice niso izraz slovenskega jezika. To se pravi, da prispevke lahko dobijo vse tiste organizacije, ki izvajajo projekte za ovrednotenje narečij, od Beneškega gledališča do vseh drugih. Zakaj bi tem organizacijam, ki imajo za seboj veliko bolj prepričljivo in koristno dejavnost, morali odvzeti sredstva, ki jih predpisuje sam zakon? Samo zato, ker bi ta sredstva želele imeti tiste organizacije, ki v glavnem obstajajo le na papirju?
Morebitna sprememba deželnega zakona nosi v sebi nevarnost, da se vanj vključijo nova in morda za našo skupnost slabša besedila. To velja tudi za državni zaščitni zakon, ki bi ga bilo sicer v nekaterih točkah potrebno res spremeniti. A vsakič, ko je bil govor o tem, se je pojavila tudi bojazen, da bi s spremembami v besedilo vnesli tudi negativne dodatke. To velja še posebej v času, ko tako v Rimu kot na krajevni ravni vladne koalicije niso ravno prijateljske do naše skupnosti in njenega jezika v Benečiji. Spomniti je tudi treba, da smo državni globalni zaščitni zakon dobili šele leta 2001, veliko prepozno, če vemo, da se je o njem govorilo že v šestdesetih letih. Večkrat smo se sami Slovenci odpovedali ponujenim predlogom, ker ti niso upoštevali Slovencev na Videnskem. Zakon 38/2001 sta naša skupnost in sama Slovenija podprli, ker je končno zakonsko priznal Slovence na Videnskem in njihovo kulturno ter jezikovno bogastvo. Deželni zaščitni zakon je nastal kot nadgradnja državnega in nosi v sebi eno glavno sporočilo: za Slovence gre. (r.p.)

Lascia un commento

Il tuo indirizzo email non sarà pubblicato.