Spor med kobariškim županom Markom Matajurcem z večino v tamkajšnjem občinskem svetu in posledično tudi s sosednjima občinama Tolmin in Bovec glede skupnega sporazuma o plovbi na reki Soči je pričakovano dobil pravno nadaljevanje. Bržkone je bil naiven tisti, ki je verjel, da bo sicer s strani treh občinskih svetov potrjeni sporazum obveljal brez boja prvega moža Kobarida, ki pa svojega podpisa pod dokument ni dal. Matajurc ga je pravno spodbil, zato s 1. junijem ni enotne plovbne dovolilnice.

Vsebine in razpleta pri sprejemanju skupnega sporazuma, s katerim bi vnovič poenotili pravila igre na reki brez občinskih meja, ne moremo jemati kot še eno v vrsti lokalnih političnih zdrah, saj se ob tem odpirata vsaj dve težki vprašanji, ki presegata občinski domet. 

Prav zaradi dvignjenega prahu po odstopu od skupnega plovbnega odloka in dveletni nesposobnosti, da bi našli skupni jezik za posodobljen dokument, ter posledični zmedi in nezadovoljstvu na terenu je treba na glas podvomiti, ali je lokalna raven sploh prava izbira za odločevalca o upravljanju reke. Reke, ki je prva med vsemi v Sloveniji in še daleč naokoli, ki je uradno razglašena za naravno vrednoto državnega pomena in ima visoko stopnjo pravne zaščite. Namreč, četudi bi bilo zdrah konec in bi sporazum obveljal, ni nobenega zagotovila, da se ne bo vse začelo v začaranem krogu na novo podirati, na primer že jeseni z županskimi volitvami in novo sestavo občinskih svetov.

Še bolj resno postaja, ko govorimo o potrjenih sklepih občinskega sveta, ki se jih (vsaj začasno) da očitno pohoditi z naročenim (!) pravnim mnenjem. To pa vendarle odpira osnovno vprašanje o dojemanju demokratičnega delovanja na lokalni ravni. Ne glede na to, kdo bo imel na koncu res prav.

(b.m.)