Kaj je večjega kot to, da se skozi zgodovino in kljub pritiskom nacionalizma, ohrani domači jezik? Približno tako se je glasilo vprašanje Tommasa Cerna, ki je 6. februarja postal častni občan Barda in pred številno publiko v Teru spregovoril o večjezičnosti, o raznolikosti, ki naj obenem pomeni enakopravnost, o pomenu korenin in identitete, o preseganju meje, ki je ločevala ljudi, pogosto tudi družine, ker jo je nekdo skozi stoletja pač začrtal prav v teh krajih, s pomočjo kulture … In pri vsem tem je izpostavil vlogo, ki jo je v Terski dolini imel Viljem Černo: njegovo ljubezen do domače zemlje in domačega jezika, terskega narečja, za katerega si je na vse načine prizadeval do trenutka, ko nas je leta 2017 zapustil.
V dneh, ko v širšem slovenskem prostoru obeležujemo slovenski kulturni praznik (8. februar), Slovenci v Italiji pa se spominjamo na 14. februar pred 25 leti, ko je bil sprejet zakon št. 38/2001, ki je priznal in zaščitil tudi Slovence v obmejnih dolinah na Videnskem, je še toliko bolj potrebno, da se hvaležno spomnimo na vse tiste ljudi, ki so se v najtežjih časih in pod najhujšimi pritiski borili za to, da se je v naših krajih ohranil slovenski jezik, in da smo pozorni, da ne zapravimo njihove dediščine. V Bardu, kjer bodo med drugim čez nekaj dni uradno posvetili ulico ‘žrtvam fojb’, se na žalost zadnja leta dogaja nasprotno, saj vodilne na občini moti pridevnik ‘slovenski’ v povezavi z domačim govorom in zato ne podpira delovanja tistih organizacij, ki se še naprej vztrajno zavzemajo za njegovo promocijo, češ da naj bi narečje izginjalo zaradi “vsiljevanje slovenščine”. Prav svetel zgled Viljema Černa in vseh, ki so z njim sodelovali in še danes nadaljujejo po poti, ki jo je začrtal, dokazuje nasprotno. In tudi zato bi bilo edino prav, da bi ulica v središču njegovega Barda nosila ime po njem.
(t.g.)