V rimskem parlamentu odločajo o podpori novi vladi, ki jo vodi Mario Draghi. Nastala je po pomenljivih besedah, ki jih je po neuspešnem poskusu, da bi sestavili vlado Conte-ter, izrekel predsednik države Sergio Mattarella. Njegove besede so bile vklesane v kamen in so v bistvu postavile na zatožno klop vse italijanske stranke. Bil je odločen, ko je rekel, da je treba sestaviti vlado, ki bo kos trem velikim izzivom zdravstvene, gospodarske in socialne narave. Nastane naj široka parlamentarna koalicija, ki naj neha skrbeti le za lastne strankarske vrtičke in naj pokaže vsaj v tem zahtevnem času določeno zrelost.
Dogajanja zadnjih dni so vsem znana in veliko vprašanje je, ali bo tako pisana koalicija sposobna reševati nelahka vprašanja, ki pestijo Italijo. Največje jamstvo za uspeh novonastale vlade predstavlja predvsem sam premier, ki uživa široko podporo v državi, v Evropi in tudi v svetu. Upravičena pričakovanja, da bo uspešen, so povsem na mestu. Zgrešeno pa bi bilo misliti, da bo kar čez noč rešil vsa odprta vprašanja. Prioriteti sta pandemija in gospodarska sanacija ob velikanski evropski finančni podpori.
Kaj pa pomeni nova vlada za našo narodno skupnost? Težko je napovedati. Le čas in konkretni ukrepi bodo pokazali, kakšen je odnos vlade in široke parlamentarne večine do naše manjšine. V ospredju bo gotovo vprašanje slovenskega parlamentarnega zastopstva, zakonska sprememba v zvezi z vrnitvijo Narodnega doma ter skrb, ki jo bo nova ministrica za deželne zadeve Mariastella Gelmini imela za manjšino v okviru vladnega omizja.
Skrb naše skupnosti mora biti, da išče skupne poti in ponuja dogovorjene rešitve. Ji bo uspelo? Verjetno bi tudi mi potrebovali zamejskega Draghija, ki bi znal poenotiti našo raznolikost, ki je res bogastvo, a večkrat tudi šibkost.
(r.p.)