Februar in z njim slovenski kulturni praznik že sedem let še dodatno krepi vez med Benečijo in Posočjem oziroma med kulturnimi ustanovami in ljudmi na tem območju. V tem obdobju se namreč odvija zdaj že tradicionalna prireditev “Benečija v skupnem slovenskem kulturnem prostoru”, med katero v Posočju predstavljajo beneško kulturno stvarnost, zadnji dve leti pa v okviru te pobude tudi v Špetru gostijo predstavnike iz Posočja. Tako sta bila letos med uvodnim večerom v četrtek, 20. februarja, gosta KD Ivan Trinko in Inštituta za slovensko kulturo Zdravko Likar, načelnik upravne enote Tolmin, dolgoletni prijatelj Benečanov in predsednik Fundacije Poti miru v Posočju, ter predstavnik Kobariškega muzeja prve svetovne vojne Željko Cimprič. Pogovor z njima je vodil novinar Novega Matajurja Antonio Banchig.

ŠPETER – Letos poleti bo minilo 25 let, odkar je Zdravko Likar dal pobudo, da bi v Kobaridu ustanovili muzej o prvi svetovni vojni. V Sloveniji se je na splošno o teh dogodkih malo govorilo in vedelo, je povedal Cimprič, ki je z Likarjem in drugimi prijatelji sodeloval pri nastajanju muzeja. Uradno so ga odprli 20. oktobra leta 1990. Dolgoletno povprečno letno število obiskovalcev je bilo 60 tisoč, v prvih letih in še zlasti potem, ko je muzej prejel dve pomembni nagradi, je bilo obiskovalcev tudi po 90 tisoč. Glas o muzeju v Kobaridu se je namreč v mali državi, kot je Slovenija, zelo hitro razširil. Zanimanje je bilo izredno, med tujci je bilo največ obiskovalcev iz Italije (približno tretjina), pa tudi iz Nemčije in drugih krajev jih je veliko. V zadnjih letih pa je, tudi kot posledica gospodarske krize, število obiskovalcev upadlo na okrog 50 tisoč, je še povedal Cimprič in dodal, da goste zanimajo podatki, predvsem pa človeške zgodbe. Pogosto tudi sami prinesejo gradivo, kot so na primer stare fotografije, tako da se tudi sami upravitelji muzeja učijo od obiskovalcev. Ob stoletnici prve svetovne vojne nameravajo urediti nekaj posebnih tematskih razstav. Cimprič je spregovoril tudi o odnosu z zbiralci in povedal, da pri nekaterih pogreša neke vrste etični kodeks in da nimajo vsi pravega odnosa do starih predmetov. Za muzeje na prostem skrbi Fundacija Poti miru v Posočju, ki je nastala prav zato, da bi ovrednotila in obenem zavarovala jarke in druge ostaline prve svetovne vojne, ki so v naravi, je povedal Likar. Fundacija tudi izdaja publikacije, izšolala je nekaj vodnikov, uredila seznam 22 tisoč vojakov, ki so pokopani v Posočju, odprla Pot miru med Logom pod Mangartom, Bovcem in Mostom na Soči, sodeluje pa pri pomembnem evropskem projektu Pot miru od Alp do Jadrana, katerega vodilni partner je Pokrajina Gorica. Otvoritev poti miru naj bi bila v Gorici 21. marca 2015. Likar si je tudi zaželel večjega sodelovanja z Benečijo na tem področju, omenil je, da je na primer muzej na Kolovratu najbolj obiskan muzej na prostem, lepo pa bi bilo, da bi se razširil tudi na dreško stran. Gosta iz Posočja sta podala tudi svoje mnenje o tem, zakaj je lažje govoriti o miru in bolj umirjeno v povezavi s prvo svetovno vojno, medtem ko dogodki iz druge svetovne vojne še vedno povzročajo nasprotovanja in sovraštvo. Tako Cimprič kot Likar sta se strinjala, da je razlog deloma v večji časovni oddaljenosti teh dogodkov. Cimprič je še dodal, da so bile v prvi svetovni vojni vpletene vojske, ki so izvrševale ukaze poveljnikov, medtem ko je bilo med drugo svetovno vojno vse bolj zapleteno. Likar je povedal, da je druga svetovna vojna nedvomno bolj globoko zarezala v beneško stvarnost, saj je bilo to območje dalj časa v središču boja in so se na njem zvrstili številni tragični dogodki. Protagonista četrtkovega večera pa sta številno publiko tudi posvarila pred stereotipi in omenila, da je za razumevanje preteklosti najboljše prebirat dnevnike in dokumente ljudi, ki so tiste dogodke doživeli na svoji koži.

KOBARID – Pogled na Benečijo in njene vezi s Posočjem nekoč in danes: s temi besedami bi lahko povzeli večer, ki ga je v Domu Andreja Manfrede v Kobaridu povezoval  Zdravko Likar. Predsednica Inštituta za slovensko kulturo Bruna Dorbolò je povedala, da je pred petimi leti Inštitut nastal, da bi združil “glas vseh dolin”, predvsem pa da bi bila društva Slovencev v videnski pokrajini močnejša v odnosu do inštitucij. Rezultat tega je tudi vključitev v evropska projekta ZborZbirk in Jezik_Lingua, v okviru katerega so odprli sodoben in interaktiven muzej SMO. Manjša “okenca” naj bi odprli tudi v Reziji, Terski in Kanalski dolini, ter zakaj ne, tudi v Posočju, s katerim si obeta vse večje sodelovanje, je še povedala Dorbolojeva. Donatella Ruttar je povedala, kako jo je pri pripravi centra SMO vodila želja, da bi bil to dinamičen, živ, aktiven prostor. Inštalacije obiskovalcem omogočijo, da spoznajo sedem krajin, ki se med sabo razlikujejo, vezna nit pa je slovenski jezik. Giorgio Banchig je spregovoril o številnih poskusih zatiranja slovenske besede od leta 1866 javno nakazane namere, da bi Slovence z Videnskega uničili, vse do pritiskov s strani Gladia. Ban-chig je tudi omenil, kako je Carlo Podrecca že leta 1884 predlagal, da bi imeli v Nadiških dolinah dvojezične šole, v Čedadu pa licej, kjer bi bil eden od predmetov slovenščina. Če izvzamemo partizanske šole med Kobariško republiko, je Benečija svojo dvojezično šolo dočakala šele leta 1984. Lucia Trusgnach pa je med predstavitvijo Trinkovega koledarja “dala glas” Rezijanski, Terskim in Nadiškim dolinam, ko je prebrala nekaj narečnih pesmi iz te publikacije. Poudarila je, da je koledar neke vrste velika družina, saj ga soustvarjajo številni stalni sodelavci, katerim so se letos pridružili tudi novi, predstavljena pa je bila tudi italijanska skupnost v Istri in slovenska na Koroškem. Govor je bil tudi o natečaju ob 150-letnici rojstva Ivana Trinka, ki je dal dijakom možnost, da so spoznali Trinka in njegovo vlogo posrednika med narodi. (T.G.)