Knjiga bo pri založbi Sidarta izšla 7. maja, prednaročila zanjo pa že potekajo

»Pravljične poti brez meja« je naslov izletniškega vodnika Irene Cerar, ki družine spodbuja k odkrivanju slovenskega zamejstva in je tik pred izidom. Knjiga bo namreč pri založbi Sidarta izšla 7. maja.

Irena Cerar (Foto: Jasmina Hasković)

Avtorica je dobrih sedem let raziskovala in se potepala po krajih v sosednjih državah, kjer živimo Slovenci, rezultat njenega dela pa je skoraj 300 strani debela knjiga, ki opisuje 50 izletov – 18 v naši deželi, 17 v Avstriji, 2 na Madžarskem in 13 na Hrvaškem – in je bogato opremljena s fotografijami in dvojezičnimi zemljevidi. In ker je govor o pravljičnih poteh, najdemo v vodniku tudi 52 ljudskih pravljic in pripovedk, povezanih z opisanimi kraji.
Kako je do nastanka te »knjige za veliko poletij« sploh prišlo in kako to, da izletnike vabi k odkrivanju novih krajev tudi preko pravljic, nam je razložila sama avtorica, ki je prijazno sprejela naše povabilo k pogovoru.

“To je že moj četrti tak vodnik: prve so bile Pravljične poti Slovenije, nato so bile na vrsti Pravljične poti v zgodovino, nazadnje pa še Kamniške pravljične poti. Začelo pa se je pravzaprav z mojo diplomsko nalogo iz primerjalne književnosti, ki je bila posvečena gorskim pravljicam in pripovedkam. Z raziskovanjem sem nato nadaljevala in iz tega so nastale prve pravljične poti, saj se mi je zdel to lep način, da otroke privabimo na prosto, na izlet, da lahko preko naše nesnovne dediščine spoznajo različne kraje.
V prvi knjigi so tako opisani izleti v naravo, skušala pa sem predstaviti raznolikost slovenske pokrajine. Zato najdemo v njej gore, reke, jezera, izvire, sotestke itd. Pri drugem vodniku je bil koncept podoben, le da je bila tokrat v ospredju kulturna dediščina, tako da so cilji povezani s cerkvami, mlini, muzeji itd. Nato pa sem na povabilo Knjižnice Franceta Balantiča v Kamniku osem let pri njih vodila izlete s pripovedovanjem pravljic. In tako so nastale še Kamniške pravljične poti. In takrat se mi je porodila nova ideja: kaj pa če bi raziskali še slovenski kulturni prostor preko meje in torej kraje, ki jih pri nas tako malo – ali sploh ne – poznamo?”

Vodnik “Pravljične poti brez meja” je zelo bogato opremljen s fotografijami, ki prikazujejo lepoto opisanih krajev v zamejstvu, pravljice, ki so povezane z njimi, pa so ilustrirali priznani slovenski ilustratorke in ilustratorji: Marta Bartolj, Nenad Cizl, Bojana Dimitrovski, Milan Erič, Jelka Godec Schmidt in Peter Škerl. Na sliki ilustracija beneške pravljico “Lisica in njeni prijatelji” Jelke Godec Schmidt. Prvih petdeset prednaročnikov bo v dar prejelo tudi art print te njene ilustracije.

Kje se je nato začela vaša pot?
Iz knjige Milka Matičetovega in lutkovnih predstav sem poznala Zverinice iz Rezije in sem si želela ogledati kraje, od koder prihajajo.

Založba Sidarta je na svoji FB strani objavila nekaj fotografij strani iz novega vodnika: tukaj je začetek opisa Matajurja, gore, ki povezuje

Začela pa sem pravzaprav na Livku, kjer smo bili večkrat na dopustu pri Katji Roš, ki mi je pripovedovala o krivopetah. Nato smo šli na Kolovrat, na Matajur … in potem je počasi dozorevala ideja o novem vodniku. Med drugim že več kot deset let dopustujemo ob Nadiži in me je takrat zamikalo, da bi spoznala tudi svet na drugi strani meje: Čedad, Špeter, Landarsko jamo… Benečija je bila torej neke vrste naša baza oziroma sem tu res dobila navdih za knjigo. Zame je bilo vse skupaj zelo nenavadno, saj sem planinska vodnica, pa vendar teh krajev sploh nisem poznala.

In kaj vas je tu pri nas najbolj pritegnilo?
Vse. Meni so všeč kraji, kjer ni velikih mest. Drobni zaselki, doline, pa razgledni vrhovi, bogato pripovedno izročilo … Vsega tega vašega velikega bogastva, ki je na srečo tudi zapisano v knjigah, nisem poznala. Res je pomembno, da o tem obstajajo knjižni viri.
Kateri pravljični lik pa vam je najbolj všeč?
Sicer so mi na splošno všeč ambivalentni liki, ki so lahko istočasno dobri in prijazni, pa tudi hudobni, odvisno pač tudi od tega, kakšen je naš odnos njih, pa tudi do neznanega. Najbolj pa so me očarale prav krivopete. Na srečo je prav takrat, ko sem sama raziskovala, o njih izšla tudi knjiga Barbare Ivančič Kutin.

So izleti, ki jih predlagate bralcem, enodnevni ali so tudi taki, za katere si je treba vzeti več časa?
Sama v uvodu v knjigo priporočam bralcem, naj si vzamejo čas za odkrivanje posameznih krajev. Seveda je odvisno, iz katerega kraja prihajamo in kako dolga je naša pot do cilja, a če je le mogoče, naj se odpravijo vsaj za vikend. Zaradi dolge vožnje je navsezadnje tudi za otroke to boljše. Tudi mi smo med ustvarjanjem knjige z otroki čim večkrat prespali. V knjigi povsod omenjam tudi zanimivosti, ki si jih lahko ogledamo v bližini svojega cilja, obenem pa sem prepričana, da če je človek vsaj malo radoveden, vedno najde še kaj svojega.

Kaj priporočate za ogled v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini?

Irena Cerar z urednico knjige Ines Božič Skok v dolini Rezije (Foto: Janez Skok)

V dolini Pradol (Foto: Sašo Kočevar)

Vključila sem Staro goro nad Čedadom, sprehod od Špetra do Saržente in votline pri Bjarču, Kolovrat, Matajur, Landarsko jamo, pa Medvedjo vas pri Štupci, dolino Pradol, v Terskih dolinah predlagam sprehod do Barda, v Reziji po Ta lipi poti, ki je najlepše označena in v bistvu najlažja, kar zadeva Kanalsko dolino, pa so v vodniku Višarje (z možnostjo vzpona na Kamnitega lovca) in Rabeljsko jezero.

Kdo vse vam je pomagal spoznati našo stvarnost oziroma njeno naravno in kulturno dediščino, da ste jo lahko nato opisali v knjigi?
Delo je bil res zanimivo. Na začetku si nisem predstavljala, da bom morala tako tesno sodelovati z domačini. Slovenija je majhna, v uri ali poldrugi uri prideš kamorkoli, vse je bilo veliko bolj preprosto, lažje prideš do pravih ljudi. Tukaj pa brez pomoči domačinov preprosto ne bi šlo in zelo hitro sem ugotovila, da bom potrebovala pomoč – tako pri svetovanju kot s terena. Na pomoč so mi priskočil Iztok Ilich, ki je tudi sam pisal o teh krajih, Slavko Mežek, ki je že vodil izlete v zamejstvu, pa predvsem geograf in turistični vodnik Andrej Bandelj, ki je tudi sam soavtor več knjig iz zamejstva, pa tudi turistični vodnik po teh krajih. Prav on je nato poskrbel za strokovni pregled celote. Preko njih sem prišla do vaših ljudi, ki so pravi svetilniki oziroma stebri dejavnosti pri vas. Z vsemi sem se veliko pogovarjala in so mi z veseljem pomagali, saj so bili zainteresirani, da pridemo v te kraje in jih obiščemo. Tako sem na primer v Nadiških dolinah sodelovala z Marino Cernetig in Živo Gruden, ki sta bili ključni za izbiro izletov in zgodb, da smo v vodniku izpostavili bistvo teh krajev. V Reziji, kjer sem bila sedemkrat – z enim samim obiskom kraja ne spoznaš, ga kvečjemu potipaš -,

V Terski dolini (Foto: Sašo Kočevar)

sta mi pomagala Sandro Quaglia in Luigia Negro, v Terski dolini Igor Cerno, v Kanalski dolini dr. Nataša Gliha Komac in Rudi Bartaloth.
Vsepovsod je bil skratka doprinos domačinov odločilen, tudi kar zadeva pregled besedil: želela sem namreč, da bi bile informacije v knjigi verodostojne, da bi bil opisi v njej korak dlje od spletnih objav, da bi lahko knjiga dolgo živela … In ker verjamem, da bo to knjiga za veliko poletij, tudi sedanja pandemija ni problem: prišel bo čas, ko bo stanje spet normalno, turizem pa se bo razvijal in v ospredju bodo predvsem kraji, ki so nam blizu in ki so dostopni z avtomobilom. Zato sem tudi prepričana, da je to idealen trenutek, da Slovenci iz matice končno spoznamo zamejstvo, da načrtujemo obiske sosednjih krajev in tako raziščemo to Slovenijo brez meja.
Tjaša Gruden

Irena Cerar (Foto: Janez Skok)