Ko govorimo o gorskem centru Kanin, se že dobro desetletje vračamo na isto izhodišče kroničnega nezadovoljstva s stanjem smučišča z muzejsko vrednostjo. Toda v istem vzdihljaju mu je velika večina pripravljena podariti nov odpustek zaradi romantičnih spominov z vrha gore s pogledom na Jadransko morje. Morda pa tudi zato, ker bi se počutili izjemno osramočene, da država ni sposobna zagotoviti obstoja našemu najvišje ležečemu smučišču, ki pa je pravi palček v primerjavi z velikimi alpskimi centri. Ni malo tudi glasnih nasprotnikov, ki se želijo odkrižati vreče brez dna, saj jo lahko zalaga zgolj javni denar (lokalne) skupnosti. Ostali niso tako nori.

“Na srečo” se starim napravam izteka življenjska doba. O obnovi zdaj že čivkajo tudi ptice v visokogorju in če držijo napovedi o skorajšnjem zaključku finančne konstrukcije, bo izbrani izvajalec naslednje leto začel graditi novo krožnokabinsko žičniško napravo. Glede na to, da se doslej še noben kaninski načrt ni izšel, kot je bilo predvideno, bomo na tem mestu uporabili mnenje s pridržkom. Da bi do konca leta 2023 zgradili novo napravo, garažno hišo in vse vmesne postaje ter zasneževalno infrastrukturo, ko danes ni še nikjer ne vrabca ne goloba, se zdi optimistično še za najbolj verujoče.

Je pa tolažba vsaj ta, da časa zdaj res ni več in da bo odgovor o začetku obnove Kanina res kmalu na dlani. O začetku obnove, ne o celoviti obnovi! Kajti z novo dostavno žičnico bo gorski center Kanin še vedno nedokončan projekt.

Teh 50 milijonov evrov bo dovolj za dobro ponudbo poletne turistične sezone, za zimsko pa naložba predstavlja zgolj sodobno gondolo za dostop na zastarelo smučišče. A potreben je prvi korak in Kanin naj ima še svojo –zadnjo – priložnost.
(b.m.)