Pravljični kronometer slovenskega kolesarja Primoža Rogliča na Svete Višarje za končno zmago na kultni dirki Giro d’Italia ima precej simbolični pomen. Pa ne zato, ker je Slovenec slavil na tradicionalnem romarskem stičišču treh Slovenij (zamejske, matične in izseljenske).

Tudi ne zato, ker je slavil pred domačim pragom in v ekstazi navijačev s tisočerimi slovenskimi trobojnicami po scenariju, ki ga niti v Hollywoodu ne bi znali napisati. Bolj zato, ker je Roglič zaradi dogodkov na Giru in še posebej francoskem Touru 2020, ko sta mu zmagi dramatično izpuhteli iz rok, v navijaških očeh navkljub doslej 73 zmagam na najvišji svetovni kolesarski ravni ter olimpijski zlati medalji ostal mučenik.

Te pa radi častimo in Svete Višarje na tisto nebeško soboto preprosto niso mogle biti boljši kraj pod soncem za kolesarsko romanje s priprošnjami, naj se naš mučenik odreši demonov iz preteklosti, ki bremenijo njega in vse nas. Tokrat se je izšlo za novo zlato poglavje slovenskega športa.
Toda Primož ne bi bil Primož, če nam ne bi dal še nekaj več.

Tudi v opojnosti zmage na eni največjih športnih prireditev na svetu namreč ni pozabil, da je uspeh na koncu zgolj statistika, naslednji dan pa realnost spet potrka na vrata. “Na koncu tudi vsi vemo, da je kolesarstvo le del našega življenja. Vsekakor želim ljudem dati, kar lahko, če imam možnost, da jim dam upanje, da jim dam vedno zgled, da se borimo čez vse težave,” je povedal Kisovčan, ki je že v preteklosti poudaril, da si želi, naj si ga ne zapomnimo zgolj po zmagah, temveč po tem, da se je po vseh padcih pobral (dobesedno in simbolično) in da je nepopustljiv borec. Zmenjeno, Primož! In pa hvala za naslednje generacije kolesarjev, ki prihajajo zaradi tvojih uspehov.
(b.m.)