Nova vlada in Slovenci

Če bi kdo pred dobrim mesecem napovedal vladno večino med Gibanjem petih zvezd in Demokratsko stranko, bi mu rekli, da je nor, ali da govori o fantapolitiki. In prav takšna vladna koalicija, skupaj z gibanjem Liberi e uguali (Svobodni in enakopravni), bo odslej vodila državo.Ne bom razglabljal o možnostih te večine, da bo trajala cel mandat, ki se bo sklenil na začetku leta 2023. Ugotavljam samo, da je to ena med najbolj levo usmerjenimi koalicijami v zgodovini italijanske države. Zaradi povedanega se samo po sebi postavlja vprašanje, kaj lahko nova vlada in posledično večina v parlamentu storita za našo narodno skupnost in kako se bo naša skupnost premikala v tej novi politični stvarnosti.

V zadnjih letih smo ugotavljali, da sodi zajamčeno mesto v parlamentu med prioritetna vprašanja. S takšno večino so povsem upravičena pričakovanja, da bomo lahko zadevo primerno rešili. Nekaj dvomov pa vendar imam. Najprej ne gre pozabiti na zadnje od štirih parlamentarnih glasovanj o zmanjšanju števila parlamentarcev, ki naj bi sodilo v program nove vladne koalicije. Če bodo parlamentarno zastopstvo zmanjšali za eno tretjino, pomeni, da se manjšajo tudi možnosti za našo prisotnost v Rimu. Spremenili naj bi sicer volilni zakon, ki bo postal proporčne narave. V novem volilnem zakonu bo treba zato najti rešitev za slovenskega poslanca oz. senatorja.

Sprašujem se, če bomo znotraj narodne skupnosti našli skupni jezik, ki ga na to temo doslej nismo. Z zdajšnjo vladno sestavo je Demokratska stranka postala močnejša in bo verjetno pri določitvi Slovenca za Rim iskala rešitev v doslej ustaljeni obliki na podlagi strankarske izbire, kar se je doslej vedno pozitivno obrestovalo, saj so bili vsi slovenski parlamentarci izraz Demokratske stranke in njenih predhodnic.

V tem primeru bo omenjeno izbiro težko združiti s tisto, ki zagovarja tezo, da naj gre v Rim predstavnik manjšine, ne pa stranke. Na manjšini je, da poišče primerno rešitev, ki naj upošteva nove dinamike znotraj naše skupnosti in teži k njeni subjektiviteti. Podobno razmišljam tudi v zvezi z bodočimi kandidaturami za obnovo Deželnega sveta.

V teh spremembah se je zgodilo še nekaj novega: senatorka Tatjana Rojc je postala politično močnejša, saj je izraz večine in je zelo blizu državnemu tajniku Zingarettiju. Rojčeva je torej postala »prva dama» manjšinske politike. Njeno povečano politično valenco bo treba upoštevati in to ne velja samo za našo skupnost, marveč za širšo deželno stvarnost.Če so delnice Rojčeve porasle, rastejo tudi pričakovanja, da bo kot izraz večine lažje in prej rešila nekaj odprtih vprašanj. Ob nadaljnji slovenski prisotnosi v parlamentu, bi dodal še umestitev manjšinskega omizja na notranjem ministrstvu ter nekaj drugih vprašanj, vezanih na izvajanje zaščitnega zakona in na šolstvo. Skratka, Tatjana Rojc bo morala prevzeti vodilno vlogo znotraj manjšine, povezovati različne sogovornike in se truditi, da se čimprej odpravijo določena medosebna nesoglasja.

Drugo pomembno poglavje, na katerega moramo biti pozorni, predstavljajo bilateralni odnosi med Slovenijo in Italijo. Kako bo zunanji minister Di Maio sledil tem problematikam in izboljšal dosedanje odnose zeleno-rumene koalicije, v kateri je sodeloval kot vodilna osebnost, ne vemo. Vemo pa, da se marsikatero manjšinsko vprašanje rešuje na nivoju bilateralnih odnosov, v prvi vrsti na relaciji med obema zunanjima ministroma. V času Salvinijeve in Di Maiove vladne koalicije je bilo takšnega sodelovanja med Rimom in Ljubljano zelo malo, kot je opozoril – zdaj že bivši – slovenski ambasador v Rimu Bogdan Benko.

Nova vladna koalicija narekuje naši skupnosti, da spremeni svojo notranjo dinamiko. Če želimo doseči konkretne rezultate, moramo biti sposobni tudi določenih notranjih potez ter se zediniti glede nekaterih za manjšino pomembnih vprašanj.
Ustvariti priložnosti za medsebojni dialog na 360 stopinj je prva prioriteta, ki čaka vse nas, manjšinsko elito, a tudi širšo organizirano stvarnost. Ne smemo pozabiti, da bomo odslej imeli za sogovornika rdeče-rumeno koalicijo v Rimu, na Deželi pa desno-sredinsko z močnim ligaškim predznakom. Bolj bomo nesoglasni, bolj bodo drugi to izkoristili. Naša javnost je utrujena pretiranega ločevanja, ki je izraz preteklosti in določene manjšinske blokovske delitve, ki nima razloga, da obstaja. Naša skupnost se številčno manjša in v nekaterih predelih našega teritorija postajamo že neprepoznavni in to tudi zaradi naših notranjih delitev.

Dobro bi bilo, da se dosedanje tako imenovano institucionalno manjšinsko zastopstvo usede za mizo in določi smer krmarjenja v sicer nerazburkanem morju, a brez gotovosti, da se lahko na obzorju ne dvignejo temni nevihtni oblaki. Za pospešeno iskanje medmanjšinskega dialoga bi nam bila hvaležna tudi Slovenija.

Rudi Pavšič

Lascia un commento

Il tuo indirizzo email non sarà pubblicato.