Verjetno ne bi bili pravi Slovenci, če se ne bi vsaj del javnosti razklal ob tem vprašanju. Prireditelji letošnje proslave v Idriji so za državni praznik brez oklevanja in po primorsko kljubovalno vabili na priključitev, medtem ko po zakonodaji praznujemo praznik vrnitve Primorske k matični domovini.

Skupina poslank in poslancev nazadnje ni uspela prepričati kolegov v državnem zboru, da Primorci precej enoglasno praznujemo priključitev. Gre torej v prvi vrsti za politično odločitev, ki ima lahko vprašljive strokovne podlage (zgodovinarjev). Če sploh.

A vendarle tudi splošna uporaba izraza še ni dovolj za poimenovanje ali preimenovanje praznika, bržkone niti ne gre zgolj za dvoboj terminov vrnitev in priključitev oziroma razlag, da se Primorci niso mogli vrniti, ker prej domovine niti niso imeli, temveč so se k domovini lahko zgolj priključili. Nasprotniki priključitve sicer poudarjajo, da priključiš lahko zgolj nekaj, kar ni tvoje.

S predpogojem, da ločimo med državo in domovino, se spornost zapisa vrnitev ponovi tudi pri »matični domovini«. Menda se večina zgodovinarjev strinja, da bi morali nerodno trenutno poimenovanje praznika natančneje preimenovati v »Priključitev Primorske k domovini matičnega naroda«. Spet – ker da Slovenci dotlej svoje domovine nismo imeli, zatorej Primorska tudi ni bila nikdar odvzeta matični domovini.

Ne, vprašanje ni pomembno za življenje in smrt (raje se cepite, če se še niste). Bi pa vendarle veljalo (pri obeh temah) ne glede na osebno mnenje najprej prisluhniti tistim, ki o tem nekaj več vedo od slehernika in politikov, ki na koncu odločajo. Kot vidimo, se lahko ne glede na poimenovanje vseeno proslavlja s partizansko pesmijo, tisti, ki se je bojijo, pa tako ali tako ne upajo zraven.