Na nuoc 23. junija se vsako lieto po naših vaseh paržigajo kresuovi an se takuo parčaka drug dan, dan Svetega Ivana. Pru takuo ku za pust, roženco an druge naše navade naš ljudje pru zvestuo parčakajo tel dan an je an velik an zlo pomemban praznik. Dva dni priet, na 21. junija, začne polietje an more bit, de pru za cajt kriesa se ljudje veseljo, zak se začenjajo lepi dnevi, duge vičera an sejmi. Ljudje po naših vaseh so se začel parpravljat že kak dan priet an na jutro 23. so bli kriesi že postavljeni. Žene so pa zjutra šle nabierat rože za parpravt križe Svetega Ivana an kranceljne: margherite (marjetice), te biele an te armene, praprot, brade Svetega Ivana – darsca. Tela nuoč ima duge an globoke korenine, pravejo, de se jo je začelo častit že pred cajtam karščanstva. Pruzapru se na vie, kada se je začelo s kriesi, čepru Kelti so na tel način obdaroval boga luči/ognja/sonca. Pru takuo kries zagori na nuoc 23. junija, takuo de bota 23. an 24. junij an sam dan.
Lietos je dan kriesou začeu z lepim soncam an ica ni bla takuo težka ku prejšnje dni, pa že zguoda popudan so se reči spremenile: začeu je pihat močan vietar an so se nimar vic parbližoval čarni oblaki. Vsi smo se bal, de bo daž, pru kar bo za paržgat kries. Vsedno pa naši ljudje po vič vaseh nieso obupal an so šli napri parpravjat še te zadnje reči za vičer, de bo kries lepuo zagoreu.
Vic žen se je kupe zbralo, ku gor par Mašerah an gor v Gorenjem Tarbiju, an kupe parpravle križe an kranceljne. Potle ki so križi požegnani, se jih kupe s kranceljni obiese na vrata al pa blizu hiše, de bojo varval družino pred hudimi ljudmi, de na stopejo tu hišo. Le za tel cajt je vsaka družina parpravla marve, kjer se je dalo notar po pet al sedam različnih zeja.
Natuo pa pride subit vičer an kadar se začne mračit, se paržge kries an tenkrat začne velik senjam. Takuo ku nam je poviedala Erika Balus Fejcova iz Gorenjega Tarbja, ankrat so te stari kazal harbat kriesu, takuo oginj jim je pomagu premagat “reumatizme”.
Ankrat skor po vsaki vas so bli kresuovi, že vic liet se jih vide manj, pa so pru lepi an se jih more tudi videt od doline do doline. Takuo taz Tarčmuna, kjer so vasnjani parpravli “tendon” (šotor), kiek za popit an za pojest, so vidli, kakuo gori par Mašerah. Vasice pod Matajurjam so se rešile dažja, zauoj ki je biu tak mocjan vietar, de ga je popihnu proč.
Ku nimar pa an gor v Gorenjem Tarbiju se je nabralo vic ku stuo ljudi an čeglih jih je daž uloviu, so paršli an se kupe veselil. Kresuovi so zagoriel tudi na Lužah (Hostne), v Dolenjem Tarbiju, Landarju, Ažli an Dreki.
Tela nuoc je pru posebna, tu zraku se čuje, de je kiek čarobnega (magico) an tuole se vide tu vsakem človieku, ki pride blizu.
Kries nosi za sabo bogato an dugo zgodovino an korenine an čeglih se jih je puno ugasnilo, more bit, de se bojo težkuo ugasnil vsi. Je nimar lepuo, kadar se možje kupe pomenajo za parpravt kries, žene gredo pobierat an parpravjat križe an kranceljne. Še ankrat se vide, dost naših navad na nosi za sabo samuo glabok pomien, ki je povezan s človiekam an z našo zemljo, pač pa tud, de so pru takali momenti, kjer je trieba bit kupe, de se jih parprave an pelje napri. Če bi se na ljudje med sabo pomagal za kiek parpravt an takuo ohranil an delil z druzimi pomien naših navad, bi se vse tuole že lieta nazaj zgubilo.
Katja Canalaz