Materni izik je mlieko, s kerim smo zrasli

“Materni izik je vse: če gledamo na našo mladuost, lahko porčemo, da je mlieko, s kerim smo zrasli. Je tista lipa, ki pozna vso našo zgodovino, ki ima vieje, ki rasejo an zelenijo, an rože, ki močnuo dišijo. Obujajo spomine na otroške lieta an na občutek duoma.” Takuo je Marina Cernetig razložila pomien vičera, posvečenega maternemu iziku, ki so ga v saboto, 4. luja, v Slovenskem kulturnem domu v Špietre v okviru pobude ‘Podajmo si roke’ parpravli beneški pesniški kolektiv Piuramaura, čezmejno kulturno društvo Nit an špietarski Inštitut za slovensko kulturo.

Za začetku sta pozdravle Živa Gruden v imenu ISK an predsednica društva Nit Marjeta Manfreda. Na srečanje je biu povabljen tud Bogdan Troha, doma taz Vipavske doline, ki že puno liet sodeluje na literarnih dogodkih v naših krajih al v Posočju. Pred kratkim je napisu bukva kratke proze ‘Hiša bogatija’, ki jih je v Špietre predstavu v pogovoru z Marino Cernetig an Andreino Trusgnach. Skuoze njega zgodbe, predvsem tiste, od kar je biu mlad, oživi njega materni izik. Še priet je Bogdan izdau dvie pesniške zbirke, tele trecje bukva, v katerih je parbližno dvajst kratkih zgodb, je sam izdau. Na vprašanje od Andreine, če je takuo težkuo ušafat v Sloveniji založbo, ki vierva v tvoje dielo, je odguoriu, de je cielo življenje dielu an še diela. “Če izdam bukva, je zatuo, de potem jih dam ku darilo, ku šenk. Tle so zgodbe mojega otroštva, notar je kiek tud izmišljenega, vič al manj so tudi humorne zgodbe.” Odlomke iz bukvi sta prebrali Margherita Trusgnach an Silva Mlekuž.

Protagonistka vičera je bla tud Ada Tomasetig, znana pisateljica, raziskovauka an pripovedovauka. “Živi v Sarženti, an pru v nje duore so krivapete veliko reči naučile nas, beneške ljudi. Puno sojih moči je Ada posvetila za ohranit an arzšerit ustno izročilo,” jo je predstavla Marina.

“Parve pravce, ki sam jih bla prepisala,” je pa poviedala Ada, “so ble tiste buj lepe, so ble pravce, ki mi jih nieso poviedal ljudje, pa so se rodile pru v muoji hiš, sta jih znala moj tata an moja mama, ki sta bla morebit te prave krivapete. V naših vaseh je velika zgodovina šla mimo an pustila težave, to pravo življenje, ta prava zgodovina adnega mikenega prestora je bluo tisto, ki je ratalo atu, v tisti dolini, v tisti vasi, ki mi smo jo klical ‘sviet’. Sviet je biu toja hiša, tuoj vart, toja njiva, toja sanožet  … Vse življenje se je zgodilo atu, an v pravcah, ki so jih pravli v naši hiši otrokam, so poviedal zgodovino tistega prestora. Otrok je poslušu, kar potle je ratu velik, je zastopu puno reči od tistih pravc, v vseh pravcah je bluo no veliko učilo. Tekrat naša zgodovina je bla v besiedah, mi tle v Benečiji po sloviensko niesmo znal ne brat ne pisat, naš izik pa nam je dau življenje od naših dolin.”

Ada je na koncu poviedala tudi adno pravco, suoje piesmi so pa potle prebral člani društva Nit. Za glasbo je poskarbeu Davide Dortih, ki je igru na klavir.

(m.o.)